SASOPAPP.COM

Vedno manj ga imam. Časa namreč.

Res je, da imam v zadnjih 17 letih, kolikor se ukvarjam z radiom, zdaj največ časa zase. Ne samo za delo, ampak zase. Zato, da lahko počnem še druge stvari, ki me v življenju zanimajo. Prej se je namreč dogajalo, da je bil radio moj hobi. Saj je še vedno. Vendar prej je bilo drugače. Delal sem po cele dneve, poleg jutranjega programa tudi urednikoval, dolga leta skrbel polega tega tudi za tehnični del funkcioniranja radia kjer sem takrat delal.

Odkar sem na Centru in odkar sem si v zadnjem letu dela s Polonco organiziral zadeve tako, da imam več časa zase, pa se je moja perspektiva o času, popolnoma spremenila.

Vedno sem “trpel” za neko čudno boleznijo. Namreč tem, da me zanima preveč stvari. In potem se v tem kaj hitro zgubiš. Želiš si zvedeti čimveč reči o čimveč stvareh. In ko imaš več časa se ti tudi ni treba zorganizirati tako kot si se moral takrat, ko si imel “paniko”. In tako veliko dni prebluziš. Kar je po tolikih letih pretiranega dela fajn. In tega se kar navadiš. Vendar.

Tako se izpostaviš nevarnosti, da boš recimo nenačrtovano po slučajnosti zabluzil na spletno domovanje Ane Jud in tam odkril obe njeni doslej izdani knjigi v digitalni obliki. Ker prej nikoli nisem našel časa, da bi ju naslonil na nočno omarico in tudi kaj pogledal vanju (čeprav me je stvar neskončno zanimala) sem danes enostavno kar začel prebirati… Ko me je spreletelo.

Papp! Nimaš časa za to. Shrani, načrtuj, preberi :) Slaba vest. Medtem, ko sem z očmi požiral črke, ki jih je zapisala Ana in ob čemer se je dvigoval prah, ko nisem imel časa slediti temu prahu, oz. kopitom konj, ki so ta prah pozvročali, je najina Doderi pridno čakala, da jo odpeljem na sprehod. In zdaj, ko to zapisujem, še zmeraj čaka. Papp! Nesramnež.

“Dodi! Prinesi ovratnico!”. Grem raje ven, tudi na sprehodu lahko razmišljam.